Zakaj otroku dovolim, da si oblačila izbere sam?

Pri dveh letih je sin začel izrazito izkazovati svoje preference glede oblačil. Če sem mu prej lahko oblekla vse kar se je zdelo luštno meni, mu potem nisem mogla obleči ničesar, kar se ni zdelo luštno njemu. In eno celo poletje je to pomenilo natanko pet majic s kratkimi rokavi. Od tega eno zgolj pogojno. Ker je bil z mojimi izbirami čedalje bolj nezadovoljen (beri: vsako jutro je tulil kot zverina) sva uvedla sistem, kjer si je zvečer izbral oblačila, ki jih bova zjutraj oblekla. (To je jutranje tuljenje nekoliko omililo, ne pa popolnoma, saj je bil takrat ravno v obdobju, ko je tulil tudi, če si mu slučajno najprej nadel desno nogavico in ne leve in če si mu pri zajtrku slučajno dal zeleno namesto vijolične žlice. Ampak o tem kdaj drugič.) To je navada, ki jo prakticirava še vedno in moram reči, da je preprečila veliko slabe volje. Kar mu določim jaz je to, oblačila kakšne vrste mora izbrati (torej npr. izberi majico s kratkimi in dolgimi rokavi, hlače in nogavice).

Kmalu za tem sem mu tudi prepustila izbiro oblačil, ki mu jih kupimo. Za razliko od mene on namreč novih oblačil pogosto ne mara (sicer imamo v družini še nekoga s to lastnostjo, tako da ravno presenetljivo ni 😉 ). Ker poskusi kupovanja v otroških trgovinah niso bili najbolj uspešni (beri: domov smo se vrnili s traktorjem namesto s čevlji), mu sedaj pokažem cenovno in kakovostno sprejemljive opcije na spletu, on pa med temi opcijami izbere, tisto, ki mu je všeč. Običajno ta oblačila rad obleče, saj jih je izbral sam in se tudi počuti pomembnega, ker je pri izbiri sodeloval.