Knjižna polica

Katarina Kompan Erzar in Katarina Poljanec: Rahločutnost do otrok

Po več nadvse naklonjenih mnenjih tej knjigi sem si jo izposodila in prebrala. Ampak začutila je v celoti nisem in to je ena tistih knjig, ki jih moraš začutiti, da se ti zdi dobra. So mesta v njej, v katerih se najdem, s katerimi se lahko poistovetim in strinjam, in takšna s katerimi se nikakor ne morem.

Vsekakor sem težko prebavila del o tem, kako se pri porodu odpirajo rane z materjo in naj bi bil porod tako odvisen od odnosov z materjo in kako porodna izkušnja takorekoč nepovratno zaznamuje naš nadaljni odnos z otrokom (težko to osmislim tudi v kontekstu svoje izkušnje s porodom).

UNADJUSTEDNONRAW_thumb_1557

A na drugi strani ima tudi v mojih očeh zagotovo več plusov kot minusov. Od uvodnega dela, v katerem pojasni razvoj navezanosti, do pomembnega opozorila,  da je potrebno otroka potolažiti tudi, ko naredi kaj “narobe”. “Če se bo mama (odrasli) na otroka znesel, se drl nanj, se jezil ali ga celo grobo zgrabil, bo otrok pobesenel, saj njegovo telo ne bo preneslo toliko stresa naenkrat. Takrat bo izgubil nadzor nad svojim telesom in se ne bo sposoben ničesar naučiti. S tem se bo v njem poleg zmedenosti razvil strah pred lastno iniciativo, saj ne bo razumel, zakaj ta iniciativa ni dobrodošla.”

In kakšen obliž na materinsko rano je bil zame v danem trenutku tisti, da lahko varno navezani otroci včasih na zunaj delujejo manj samostojni (se nočejo obuvati v garderobi in se bolj pritožujejo ;)).

Zajame pomembnost različnih oseb za dojenčkov razvoj – poleg mame, ki je v začetnem obdobju načeloma najpomembnejša, tudi očeta, stare starše in za konec še varstvo. Prav tako se sprehodi skozi vidike hranjenja (dojenja), spanja in odzivanja na dojančkov jok. Poudarja nekaj kar sem tudi sama izjemno močno občutila – to je, da mora prvo varstvo bolj kot za intelektualni razvoj skrbeti za čustveno varnost in da je otrok po vključitvi v varstvo pogosto bolj siten, potrebuje ogromno bližine in bi se včasih samo nosil.

Hkrati za moj okus ponekod pretirava s pomembnostjo dojenja, kar bi pri mamah, ki dojiti ne morejo/želijo lahko vzbujalo dodatno (nepotrebno) slabo vest in bilo neskladno s siceršnjim namenom knjige, ki ga med drugim vidim tudi v opolnomočenju matere. In realno gledano je del knjige primeren zgolj pri prvorojencu. Kadar si za dva sam, se je enemu ali drugemu pač nemogoče v popolnosti prilagoditi. A naj vas zato ne bo strah imeti drugega otroka – čeprav so moji podočnjaki ob dveh morda nekoliko večji in čeprav morata včasih zdaj oba malo počakati, tudi ko si tega ne želita, ne opažam pri drugorojenki nobenih posebnih travm, pač pa je ravno nasprotno izjemno nasmejana in zgovorna dojenčica.

V splošnem bi torej knjigo priporočila prvorodki, ki ji bo pomagala, da sprejme sebe kot mamo. Ki ji bo pomagala, da bo sprejela otroka s potrebo, da se doji ves čas in ne zgolj na tri ure in s katerim bo brez slabe vesti zaspala. Priporočala bi, da nato to knjigo podtakne še možu, da ji bo ta po porodu opora, da bo razumel, da z novorojenčkom včasih ne moreš skuhati, oprati perila …

In najboljša ter najbolj resnična misel po mojem mnenju: “Stern opisuje materinstvo v prvem letu kot sposobnost, da vsakih devetnajst sekund sprejmeš temeljno odločitev.”

One thought on “Katarina Kompan Erzar in Katarina Poljanec: Rahločutnost do otrok

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s