Vrtičkar

Otroci in televizija

Risanke. Tema, o kateri se veliko govori. So dobre, so slabe? So fajn za starše (ki imajo ta čas mir) in absolutno slabe za otroka? Koliko je preveč? Je lahko od njih kakšna korist? Če k temu dodamo še (ironično) medijsko gonjo proti risankam podkrepljeno s strani knjig, ki so jih sicer napisali strokovnjaki, a le-ti hkrati najbolj kontraverznih trditev niso objavili v znanstvenih revijah, kjer bi lahko drugi strokovnjaki preverili metodologijo in zasnovali podobne raziskave, ki bi spoznanja preverile, pogosto dobimo starše, ki imajo fobijo pred risankami. Po mojem mnenju nekoliko po nepotrebnem.

hesselberth_NYT
So vplivi televizije res izključno negativni? (Vir slike: http://www.kidbaltimore.com/blog/2013/02/how-tv-advertising-targets-our-kids_12.html)

Različne raziskave namreč kažejo, da vpliv risank na predšolske otroke ni nujno slab, je pa v veliki meri odvisen od vsebin, ki jih otrok gleda. Prosocialne risanke v otrocih vzbudijo prosocialno vedenje (po gledanju vsebin, ki prikazujejo altruizem in pozitivne interakcije, so bili ti otroci tudi bolj prosocialni kot tisti, ki niso gledali televizije), agresivne risanke na drugi strani vzpodbudijo agresivno vedenje.

Predšolski otroci, ki so gledali risanke z nasilnimi vsebinami (Spiderman, Superman), so posledično manj sledili pravilom in bili manj potrpežljivi, ko so morali na kaj čakati. Po gledanju takšnih risank, pa se je povečala medosebna agresivnost zgolj tistih otrok, ki so bili že pred tem nadpovprečno agresivni, na tiste manj agresivne pa ni vplivala. Otroci, ki so gledali prosocialne vsebine, pa so bili po gledanju bolj vztrajni pri nalogah in so nekoliko bolj upoštevali pravila ter bili bolj potrpežljivi, kot tisti, ki so gledali nevtralne vsebine. Te razlike so bile posebej izrazite pri nadpovprečno inteligentnih otrocih. Otroci iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom so po ogledu prosocialnih vsebin izkazovali tudi več prosocialnega vedenja, medtem ko razlike niso bile vidne pri otrocih iz družin z visokim socialno-ekonomskim statusom. Vzorci gledanja televizije doma pa niso vplivali na vedenje pred eksperimentom.

Tudi raziskave učinkov družabnih omrežij na najstnike tako ne kažejo enoznačnih rezultatov. Pri nekaterih lahko socialna omrežja vzpodbujajo obstoječa prijateljstva in kvaliteto odnosov, pri drugih (tistih, ki omrežja uporabljajo, da se izognejo težavam, ki jih imajo v odnosih z drugimi) pa znižajo dobro počutje.

Tisto, kar je pri uporabi računalnika problematično tako ni računalnik sam, pač pa zanemarjanje drugih aktivnosti (pri mlajših pomeni manj gibanja, pri starejših pa manj dela za šolo). Prav tako so raziskave pokazale, da je gledanje televizije sicer povezano s pripravljenostjo na šolo, a ni odvisno od gledanja samega, pač pa vsebin, ki jih predšolski otroci gledajo (otroci, ki so gledali izobraževalne programe, so kazali večjo pripravljenost na šolo kot tisti, ki so gledali risanke). Nekatere oddaje in risanke lahko tudi pripomorejo k razvoju otrokovega besedišča. Na drugi strani pa risanke, kjer se slike hitro menjavajo, negativno vplivajo na otrokove izvršilne funkcije in pozornost. Povezave se kažejo predvsem med gledanjem risank pred tretjim letom in motnjami pozornosti in kasneje, medtem ko teh povezav ni bilo pri starejših otrocih in tudi ne pri mlajših, ki so gledali izobraževalne vsebine.

IMG_1585
Risanke oz. TV oddaje lahko imajo tudi pozitivne vplive – med drugim na razvoj besedišča.

Podobno kot pravzaprav pri vsem v otrokovem odraščanju je torej potrebno tudi pri risankah oz. TV vsebinah najti zdravo mero. Vsebine, ki jih otroku predvajamo, pa naj bodo skladne z otrokovimi razvojnimi značilnostmi. “Zato je toliko bolj problematično nenadzorovano spremljanje televizije, ker otroci v obdobju zgodnjega otroštva na področju zaznavanja in sprejemanja medijskih sporočil še nimajo dovolj izdelanih miselnih struktur, ki bi jim pomagale pri orientaciji. Posamezne slike, zvoki in igre barv naredijo nanje vtis, jih pritegnejo ali prestrašijo, pri tem pa posamezne enote še ne znajo med seboj povezati v celoto. Šele z razvojem miselnih struktur so sposobni povezati predstave in jezikovne znake ter razlikovati med stvarnim, vsakdanjim svetom na eni strani in medijskim na drugi.” (Peštaj, 2010)

Naša izkušnja? Ker smo družina brez televizije in kakršnihkoli predvajalnikov za CD ali DVD otrok gleda risanke izključno na računalniku. V večini pesmice v angleščini ali ruščini (to ne, ker imamo kakšna posebna načela, pač pa zato, ker v slovenščini you tube vsebin primernih za majhne otroke praktično ni). Vsekakor se je iz risank naučil kar nekaj tujega jezika in tudi kar nekaj pesmic, ki jih jaz sicer iskreno rečeno v večini ne znam v celoti zapeti oz. se jih tudi sama učim skupaj z njim. Trenuten hit so pesmice z abecedo in pa tole (moram priznati, da je še meni všeč): https://www.youtube.com/watch?v=_4OKEzOGB_I.

In še nekaj dodatnih predlogov za branje:

 

Viri

http://www.jstor.org/stable/1165725?seq=1#page_scan_tab_contents
http://psycnet.apa.org/psycinfo/1988-10296-001

http://www.bmj.com/content/351/bmj.h3064

http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/00050069308258882

http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1207/S1532785XMEP0703_4?src=recsys

http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/1467-8624.t01-1-00352/full

http://psycnet.apa.org/journals/dev/26/3/421/

http://pediatrics.aappublications.org/content/128/4/644.short

http://pediatrics.aappublications.org/content/120/5/986

http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1207/s1532785xmep0102_5

http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2010_4/pestaj.pdf

 

Advertisements

One thought on “Otroci in televizija

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s