Zizoholiki

Dojenje – znanost, umetnost ali religija

Dojenje je v zadnjem času bistveno prerastlo okvirje hranjenja in cartanja otrok. Postalo je znanstvena disciplina (kdaj dojiti, v kateri pozi, črpati ali nečrpati, z nastavki ali brez, koliko minut na eni strani …), umetnost (za dojenje je potreben sveti mir, gnezdenje, blazine za dojenje …) in nenazadnje religija (dojenje je skoraj enajsta božja zapoved, verujemo da je najboljše in bog ne daj, da kdo reče da kvari zobe ali karkoli drugega …).

Sem doječa mama, zdaj že drugič. Glede na vzorce mojega dojenja bi me kdo označil za fanatično dojiljo, a to pravzaprav nisem. Sem zgolj mama, ki se je v dojenju prilagodila potrebam svojih otrok (pogosto tudi na račun lastnega udobja – ker naj pridejo tisti, ki pravijo, da o prenehanju dojenja odloča mama, poslušat mojega sina, ki je tulil uro in pol, ko ga je oče poskušal z nošnjo uspavati). Težko bi o dojenje pametovala, saj sem imela pravzaprav izjemno srečo – moja mala sta bila od rojstva rojena sesalca, ki sta zahtevala veliko dojenja, a ga prav s tem pomagala uspešno vzpostaviti. Zato gredo zasluge za uspešnost v vsaj tolikšni meri kot meni tudi njima.

A morda na tem mestu kot “dojilja” z zdaj že skoraj triletno kilometrino vendarle izpovem nekaj izkušenj.

1. Mleko ne bo priteklo takoj (najprej resnično po kapljicah teče mlezivo). Otrok bo zato prvih nekaj dni sesal izjemno veliko (to je dobro, a tudi utrujajoče) in najbrž do tretjega ali četrtega due ne bo pridobival na teži. So bolnišnice, ki vas zaradi tega ne bodo odpustile iz porodnišnice in nekatero osebje vas bo poskušalo prepričati, da otrok ne zna sesati/da nimate dovolj mleka in morate dodajati dodatek. Pri meni se je dogajalo oboje. Prva sestra, ki ga je pristavila, je rekla, da sesa odlično. Ko je po enem dnevu in nato še po drugem (in tretjem) težo izgubil, pa kar naenkrat ni več znal sesati. Nato sem ga morala po vsakem podoju tehtati (ampak kako tehtati otroka, ki se ves čas doji). In to ob dejstvu, da sem bila močno šivana in z velikimi izgubami krvi. Ko je celo noč jokal je bila edina rešitev spet flaška. Skratka dojenju prijazne bolnišnice so to pogosto zgolj na papirju. Če si ne bi v tem času pomagala z mnenji svetovalk za dojenje in res veliko sama prebrala, bi najbrž obupala. Mimogrede otrok se je v petih dneh po odpustu iz bolnišnice zredil 300 g. Kar je že bilo skoraj preveč po mnenju patronažne sestre.

2. Pozabite urnike. Na začetku se vam lahko zgodi, da bo novorojenček želel sesati takorekoč ves čas. Tudi kasneje hranjenje zelo verjetno ne bo imelo fiksnega urnika. In šele moj drugi otrok je sposoben zdržati brez dojenja po tri ure (in to šele pri štirih mesecih).

dojenje1
Vir: http://babyblues.com/comic_tag/breastfeeding/

3. Bodite potrpežljivi. Ne vem od kod ideje (posredovali so jih tudi v porodnišnici), da se otrok na vsaki strani doji deset ali petnajst minut in je to to. Kaj pa potem? Pri novorojenčku bodite pripravljeni, da se bo dojil tudi po uro in več skupaj. In pogosto orto že dremlje in zraven še malo sesa in menjavanje strani samo škodi in pra nič koristi. In ja, ko bo že izgledalo, da spi in ga boste odložili, se bo zbudil in se spet želel dojiti. Zato se na mestu dojenja oborožite s prigrizki, knjigo, telefonom … In potrpežljivostjo. In se tolažite s tem, da lahko vsaj sedite, čez kakšno leto pa boste morali ves čas tekati za otrokom.

4. Stojte za svojimi odločitvami. Načeloma naša družba podpira dojenje in tudi pretežno ga. Vsi so navdušeni, ker dojiš in ker si dojenček pridno nalaga mišelinke. (No dokler si jih ne preveč.) Prav tako nikoli nisem imela težav zaradi dojenja v javnosti. So pa drugi vidiki, kjer se boste morda morali postaviti zase. Od bolnišnic, kjer bi vam ob joku sestra takoj ponudila stekleničko (pa bi morda bolj potrebovali vzpodbudno besedo), do sorodnikov, ki ne verjamejo, da se otrok spet želi dojiti, zdravstvenih delavcev, ki menijo da je potrebno gosto hrano uvajati prej kot pri šestih mesecih in sodelavcev, ki se jim ne zdi ok, da se dveletnik še doji.

Kot še mnoge druge reči v vašem starševstvu je način prehranjevanja vaša odločitev (seveda do trenutka, ko otroku ne škodi) in odraža presek vaših prepričanj, zmožnosti ter otrokovih značilnosti. Zato naj brez slabe vesti velja – vaš otrok, vaša pravila. Ne glede  a to ali je na flaški od prvega dne ali na zizi pri dveh letih.

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s