Knjižna polica

Jesper Juul: Reci NE brez slabe vesti

Ste tudi vi ena tistih oseb, ki bi želela reči ne, pa reče raje ja? Potem je ta knjiga prava za vas. Če sem jo prvič brala brez otrok, se me je sedaj, ob drugem branju, z dvema majhnima otrokoma, posebej dotaknila.

Ena od pomembnih nalog otrok je, da oglašujejo ugled staršev, družinsko blaginjo in moralo ali pa da prikrivajo njih pomanjkanje.

Juul ne govori toliko o tem, kako reči ne, pač pa kdaj ga reči, da nas ne bo neiskreni da zažiral in kalil odnosov. Čeprav je namreč v večini lažje reči da, saj da kaže ljubezen in sprejemanje (ter običajno požanje navdušenje), je ne prav tako nujen pri izgradnji odnosa kot da.

Pri mlajših otrocih, kjer pravzaprav ne gre razlikovati želja in potreb, gre pogosto preprosto za to, da nam težke stvari sprejmemo kot nekaj, za kar smo se odločili. Tako recimo odgovornosti za našo neprespanost ne moremo pripisati otroku, ki se prebuja, pač pa sebi, saj smo mi tisti, ki smo se odločili ob njem ostati dokler se ne umiri in zaspi. Kasneje pa je pomembno, da majhnemu otroku, ki kajpada stalno prekoračuje naše meje, pokažemo, kje te so.

“Dobro starševsko voditeljstvo je torej sposobnost poskrbeti za lastne potrebe, ne da bi pri tem pozabili na otroka. Samo to daje otrokom varnost in omogoča enakovreden odnos.”

Starejši kot je otrok, bolj je ne potreben, saj otroka nenazadnje uči tudi razlike med potrebami in željami. “Staršev k temu, da bi otrokom prihranili vsako frustracijo, ne vodi ljubezimg_1668.jpgen. Tu gre bodisi za sentimentalnost ali željo, da bi veljali za dobrega očeta ali dobro mamo. Ljubezen pomeni dati otroku tisto, kar dejansko potrebuje za zadovoljno življenje. Zato je ne, ki od staršev zahteva zelo veliko samopremagovanja, pogosto pogosto najbolj ljubeč odgovor, ki ga otrok lahko dobi.” Če starši stalno dajemo prednost željam otrok, namreč s tem prelagamo skrb za blagor družine nanje. In če se to dogaja leta in leta zapored, otroci ne bodo mogli razviti občutka za empatijo in socialno sožitje.

In ne pozabite – tudi otroci morajo imeti možnost reči svoj ne. S tem, ko otrokove osebne meje spoštujemo, bo namreč ta pogosto bolj pripravljen sodelovati z nami in nas bo bolj poslušal in upošteval. So tudi otroci, ki si bodo že od rojstva postavili lastne meje, ki se ne bodo pustili hraniti in se bodo cartali zgolj pod z njihove strani določenimi pogoji.

Knjiga vredna branja. Predvsem za tiste, ki otroku (in drugim) težko rečete ne, nato pa, ko že desetkrat rečete ja in mislite, da bo zato zadovoljen, vzkipite, ko mu še vedno nekaj ne odgovarja. Za tiste, ki ne upate iti počivat, ker bo otrok morda nezadovoljen in se tako ženete čez svoje meje. Za tiste, ki v trgovini rečete ja, da ne bo jezen in žalosten, čeprav vas že pošteno živcirajo vse njegove igrače. Ker pomembno sporočilo te knjige je, da je ne drugim v določenih pogojih ja sebi. S tem, ko je naš da neiskren namreč ne žrtvujemo zgolj sebe, pač pa tudi svoje odnose z drugimi.

“Nedvomno dejstvo je, da bi mnogim materam (in njihovim otrokom) koristilo, če bi se znebile občutka krivde in slabe vesti, saj to vodi v nejasno izražanje in sili otroke v nenehne konflikte, ker ne dobivajo jasnih sporočil.”

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s